Lovljenje

Lovljenje je začetni element vsake akcije z žogo. Uspešnost je odvisna od orientacije in reakcije. Način lovljenja je odvisen od višine, hitrosti in smeri leta žoge. Pomemben je tudi položaj in gibanje igralca, ki žogo lovi. Ko lovimo z obema rokama, roke iztegnemo proti žogi. V komolcih imamo rahlo pokrčene, s prsti oblikujemo polkroglo (košarico). Palca in kazalca oblikujeta črko W. Ko se žoga dotakne blazinic prstov jo zagrabimo in ublažimo silo leta z upogibanjem v komolcih. Po lovljenju žogo takoj zaščitimo na prsih ali ob boku, stran od obrambnega igralca. Žoge, ki letijo nad glavo lovimo tako, da roke dvignemo v višino leta. Če leti žoga visoko nad glavo jo ujamemo v skoku. Nizko leteče žoge lovimo tako, da spustimo roke s prsti obrnjenimi navzdol. V tem primeru črko W oblikujeta mezinca in prstanca. Lovljenje z eno roko uporabimo, ko žoge ne moremo uloviti z obema (ob tesnem pokrivanju ali pri dolgih visokih podajah). Ko lovimo z eno roko razširimo prste in dlan obrnemo proti žogi. Ko se žoga dotakne blazinic prstov jo potegnemo nekoliko nazaj, da ublažimo silo in žogo zagrabimo se z drugo roko ter jo zaščitimo na prsih ali ob boku na nasprotni strani od obrambnega igralca. Če želimo sprejeti žogo od soigralca, mu z iztegnjeno roko (pripravljeno za sprejem) nakažemo, kam naj poda. Kažemo vedno z roko, ki je na nasprotni strani od obrambnega igralca.