Zaustavljanje
V košarki imamo dvoje bazičnih zaustavljanj. Eno je sonožno zaustavljanje, ko se tal dotakneta obe nogi naenkrat (pred metom) in drugo, ko se tal najprej dotakne ena noga in nato druga. To zaustavljanje uporabljamo pri velikih hitrostih. Pri tem lahko z vodenjem nadaljujemo ali pa prenehamo. Ob zaustavljanju pokrčimo kolena. Stopala imamo v širini ramen. Ob zaustavljanju se ne nagibamo naprej, da lahko obdržimo ravnotežje. Če prenehamo z vodenjem, potem žogo močno držimo na prsih ali ob boku na nasprotni strani od obrambnega napadalca. Ko žogo ulovimo v zraku, lahko naredimo se dva koraka za zaustavljanje. Prva noga, ki se dotakne tal je potem stojna noga (na njej obračamo). Ko žogo ulovimo v zraku in pristanemo sonožno, lahko izberemo, katera noga bo stojna. To je pomembno pri pozicijah blizu koša. Ko se zaustavimo tako, da nadaljujemo z vodenjem, takrat najpogosteje naredimo izkorak z nogo na nasprotni strani od žoge, lahko pa tudi s tisto na strani žoge. Pri prvem načinu je žoga bolje zaščitena, pri drugem vodimo ob sprednji nogi. Po zaustavljanju lahko zopet preidemo v vodenje, kar je lahko velika prednost.
V košarki imamo dvoje bazičnih zaustavljanj. Eno je sonožno zaustavljanje, ko se tal dotakneta obe nogi naenkrat (pred metom) in drugo, ko se tal najprej dotakne ena noga in nato druga. To zaustavljanje uporabljamo pri velikih hitrostih. Pri tem lahko z vodenjem nadaljujemo ali pa prenehamo. Ob zaustavljanju pokrčimo kolena. Stopala imamo v širini ramen. Ob zaustavljanju se ne nagibamo naprej, da lahko obdržimo ravnotežje. Če prenehamo z vodenjem, potem žogo močno držimo na prsih ali ob boku na nasprotni strani od obrambnega napadalca. Ko žogo ulovimo v zraku, lahko naredimo se dva koraka za zaustavljanje. Prva noga, ki se dotakne tal je potem stojna noga (na njej obračamo). Ko žogo ulovimo v zraku in pristanemo sonožno, lahko izberemo, katera noga bo stojna. To je pomembno pri pozicijah blizu koša. Ko se zaustavimo tako, da nadaljujemo z vodenjem, takrat najpogosteje naredimo izkorak z nogo na nasprotni strani od žoge, lahko pa tudi s tisto na strani žoge. Pri prvem načinu je žoga bolje zaščitena, pri drugem vodimo ob sprednji nogi. Po zaustavljanju lahko zopet preidemo v vodenje, kar je lahko velika prednost.
