Vodenje

Vodenje uporabljamo pri prenosu žoge, uskladitvi napadalnih akcij in pri samostojnih akcijah. Vodimo lahko visoko (do višine prsi) in nizko (do višine kolen). Visoko vodenje uporabljamo pri prenosu žoge in takrat, ko obrambni igralec ne igra napadalno. Nizko pa, kadar igra obrambni igralec napadalno ali pa ga želimo preigrati. Žogo potiskamo k tlom z iztegovanjem komolca in upogibanjem zapestja. Igralec ne sme pretiravati z vodenjem. Hitra podaja je zmeraj boljša rešitev, ko je soigralec odkrit. Igralec mora opazovati in čakati, kako reagira obrambni igralec, potem pa preiti v prodor ali podati. Med vodenjem mora biti pogled usmerjen naprej, tako da lahko vidimo igro. Žoge pri vodenju ne tepemo, ampak jo rahlo zajemamo (ne pod namišljeno polovico žoge) in po potrebi potiskamo naprej s prsti in ne s celo dlanjo. Prsti morajo biti raztegnjeni, dlan pa oblikovana v skledico. Dober košarkar zna enako dobro voditi z obema rokama. Zmeraj vodimo z roko, ki je bolj oddaljena od obrambnega igralca. Ob napadalni obrambi žogo ščitimo s telesom in z drugo roko. Vodenje klasificiramo glede na:
  • smer vodenja (naprej, nazaj, bočno)
  • način gibanja ob vodenju (enakomerno, s spremembo ritma, s spremembo smeri, z menjavanjem rok)
  • nas položaj ob vodenju in načinu gibanja ob vodenju (na mestu, med tekom, med gibanjem s prisunskimi koraki)
V vodenje lahko preidemo s križnim korakom (desna roka, leva noga), z vzdolžnim korakom (desna roka, desna noga), z obratom, z vzdolžnim in križnim zakorakom (igra na centerskih pozicijah, ko smo s hrbtom obrnjeni proti košu).