Motivacija v športu mladih

Motivacija je v športu mladih ena najpomembnejših gonilnih sil. Žene nas k še boljšemu delu in tekmovanju. Je tudi ena najpogostejših besed v športnih krogih. Uporabljajo jo trenerji, športniki, novinarji, javnost. Seveda pa mnogi ne razumejo, kaj motivacija pomeni in jo zato mnogokrat zlorabljajo. Poznamo neko trenutno motivacijo, ki jo trenerji uporabljajo tik pred pričetkom tekmovanja. Temu v bistvu ne bi smeli reči motivacija, ker gre za trenutno povečanje agresivnosti ekipe ali posameznika oziroma bujenje in zvišanje trenutne koncentracije. Samo s čustvenim nagovorom trenerja se motivacija tekmovalca ne bo zvišala, kajti to je veliko bolj zapleten proces, ki se izoblikuje že dolgo pred samim tekmovanjem. Potrebno ji je dati čas za izoblikovanje in se jo lotiti zelo sistematično. Motivacija je dinamični proces, ki športnikovo vedenje usmerja k nekim ciljem, povečuje njegovo vztrajnost in intenzivnost ter človeka opremlja z energijo, ki je potrebna za doseganje ciljev. Športnik je motiviran samo takrat, kadar ima postavljene natančne, konkretne in izzivalne cilje, ki ga privlačijo in usmerjajo njegove napore in vedenje v določeno smer. Motivi športnikov se zelo razlikujejo, zato jih je potrebno prepoznati in analizirati. Najpogostejši motivi so:
  • želja po uspehu in dosežkih.
  • želja po skupinskih aktivnostih.
  • želja po oblikovanju lepe postave.
  • želja biti močan.
  • želja po porabi odvečne energije.
  • želja po sproščanju vsakodnevnih napetosti.
  • želja po navezovanju prijateljskih stikov.
  • želja po zabavi in uživanju.
Vsak športnik ima potrebo po zadovoljevanju določenih motivov in s tem uživanju v športu. Naloga trenerja je prepoznati motive in jih skozi treninge in tekmovanja nuditi športniku. Samo zadovoljen športnik bo dober športnik! Seveda pa je motivacija proces, ki se spreminja zaradi mnogih dejavnikov. Pri tem je pomembno, da športnik zadovoljuje motive postopno in s tem ohranja motivacijo dalj časa. Primeri upada motivacije pri športnikih so povezani s hitrim osvajanjem vseh mogočih naslovov in nagrad. Notranjo motivacijo pridobiva športnik ob doživljanju občutkov obvladovanja neke aktivnosti, ob možnosti samoodločanja. Zunanja motivacija je vedenje nagnjeno k želji po nagradah, popularnosti, po drugi strani pa je včasih rezultat strahu pred kaznijo in neuspehom. Večinoma je motivacija otrok izrazito notranja. Otroka zanima učenje aktivnosti, druženje z vrstniki, primerjava z njimi in želja po uspehu. Premik k zunanji motivaciji je največkrat posledica pridobivanja nagrad in drugih materialnih ugodnosti. Včasih pa so tudi mlajši otroci podvrženi zunanji motivaciji. Ta je posledica želje po ugajanju staršem, njihovi pozornosti in ljubezni, včasih pa tudi pritiskov staršev po boljših rezultatih. Ti pritiski so lahko tako močni, da otrok preneha z aktivnostjo in spozna, da ni bil motiviran sam, ampak se je dokazoval staršem in okolici.