Zmagovanje v športu mladih
Hlastanje za zmago
Če zastavimo vprašanje pomembnosti zmagovanja, bo odgovor odvisen od vprašanega. Mladi športniki bodo v veliki meri odgovorili, da jim zmaga ne pomeni največ. Raziskave kažejo, da zmaga ni med petimi najpomembnejšimi vzroki sodelovanja mladih v športu. Še več, mladi bi v športu najraje spremenili nekontrolirano hlastanje za zmagami. Seveda se želja po zmagi dviguje s starostjo mladega športnika. Mlajši športniki gledajo predvsem na pravičnost tekmovanja, medtem ko starejši vrstniki kažejo večjo željo po zmagovanju. Pa vendar bi tudi oni raje tekmovali v moštvu poražencev, kot pa sedeli na klopi zmagovalcev. Če se vrnemo na prvotno vprašanje pomembnosti zmagovanja in bi to vprašanje zastavili trenerjem in staršem, potem bi velika večina odgovorila, da je za uspeh otroka v športu zmaga zelo pomembna. Tako je otrok že v mladih letih zaradi zunanjih faktorjev obremenjen s stavkom, da zmagovati v športu ni vse, je pa edina pomembna stvar (Vince Lombardi). Trenerji in starši so veliko bolj obremenjeni z zmago kot otroci sami. Pogovor je vseskozi usmerjen k temu, v kako močni ligi igrajo, koliko turnirjev so osvojili, kdo je bil najboljši strelec, koga morajo premagati, da bo ekipa njihovega otroka prva, koga vse so do sedaj že premagali, kako dobri ali slabi so, itd. Zelo redko pa je iz njihovih ust slišati besede o tem, kako celotna ekipa napreduje, kakšen odnos ima ekipa do igre, kako se otroci v ekipi med seboj razumejo in spoštujejo, kakšno je njihovo obnašanje na ligaških tekmah in turnirjih. Trenerji, starši in gledalci, ki gledajo na pomembnost zmagovanja v športu mladih na ta način, so zgrešili smisel športne igre. Mlade športnike obravnavajo kot odrasle ekipe, kjer je zmaga seveda v prvem planu. To pripelje do napačnega razumevanja zmage in poraza, katere enačijo z uspehom in neuspehom ter celo s tem ali so otroci dobri ali slabi športniki. Košarkarske tekme otrok do 10 let so zelo lep primer zgornjega razmišljanja. V tej starosti lahko ekipe iz tekme v tekmo kažejo povsem različne obraze. Vemo, da so otroci v teh letih nestabilni, tempo igre je nekontroliran, koncentracija otrok je kratkotrajna, zato je jasno, da od njih ne moremo zahtevati igre, ki si jo predstavljamo skozi prizmo igre odraslih košarkarjev.
Zgoraj opisani nespametni pogled na zmagovanje otrok lahko zelo hitro spremenimo takrat, ko prisluhnemo željam in hotenju otrok, ko spoznamo lastnosti otroških starostnih obdobij in seveda z izkušnjami pri treniranju mladih športnikov. Pri tem lahko še enkrat uporabimo malce spremenjen stavek trenerja Lombardija, da zmaga v športu ni vse, stremeti k njej pač je. Stremeti k zmagi je smisel športa. Vsak, ki se trudi za zmago ima možnost, da to tudi doseže.
Vloženo delo, trud in tekmovalnost
Delno lahko to storimo že samo s tem, ko opazujemo igralce. Kmalu ugotovimo, kdo treniranje in tekmovanje jemlje resno in kdo ne. Kmalu nam je tudi jasno, kdo ima resnično rad šport in kdo je v športu samo zato, da je. Postati najboljši v mejah svojih sposobnosti pomeni ogromno treninga, odrekanja, volje, motivacije, učenja, prilagajanja in tudi sreče. Vsaka športna igra ima nek tekmovalni naboj (čustveno doživljanje igre) in tempo. Tekmovalnost je zelo pomemben moment v športu, ki se mora gibati v okvirih pozitivnih pravil športa. Večkrat se zgodi, da kakšna tekma nima potrebne tekmovalnosti. Gledalci, trenerji in tudi sami igralci to hitro opazijo. V takem primeru smo poraženci vsi, ne glede na rezultat. Počutimo se prazne, ker v tekmi ni bilo ustreznih tekmovalnih čustev. Razlogi za tako tekmovalno predstavo so različni: čustva igralcev se hitro menjajo, trenerji so napeti in obremenjujejo igralce s strategijo, sodniki delajo nerazumljive odločitve, gledalci izgubijo zanimanje in odhajajo s prizorišča ali pa ne sledijo dogodkom na igrišču. Tekmovanje izgubi svoj pomen in zabavo takrat, ko je igralcem vseeno in se trudijo le toliko, kot je potrebno, da se tekma konča. Takrat šport ni več zabavna stvar. Tudi igralci v takih tekmah nimajo želje po zmagi, ker čutijo, da je taka zmaga nepomembna oz. nesmiselna. Naloga odraslih v športu mladih je, da zmago na tekmi enačijo z vloženim trudom. Na vsaki tekmi je potrebno dati vse od sebe in se za ugoden rezultat močno potruditi. Seveda morajo zato obstajati določeni pogoji. Mladim je potrebno zagotoviti nastopanje na enakovrednih tekmovanjih, kjer rezultat ni vnaprej znan. Igralcem je potrebno pomagati, da dosežejo individualne cilje. Igralce moramo naučiti, da je merilo njihovega uspeha učenje in doseganje ciljev, ki so si jih zastavili (cilji morajo biti realno dosegljivi). Z igralci je potrebno deliti veselje in jih ob vsakem doseženem cilju pohvaliti. Mladi igralci si želijo, da so tekmovanja v katerih nastopajo poštena in enakovredna. če bodo ti pogoji izpolnjeni, potem se bodo na tekmi maksimalno potrudili. V nasprotnem primeru bodo večino časa izgubljali s pritožbami na nepoštenost, sodniške odločitve in kvaliteto nasprotne ekipe.
Smisel športa mladih
Z našo pomočjo (trener, starši) naj si igralci ustvarijo točno opredeljene in predvsem dosegljive cilje, do katerih bodo prišli z učenjem in vloženim trudom. V doseganju pa naj seveda aktivno sodelujejo. Pri tem je važno to, da so pri mladih precej bolj pomembni individualni cilji, medtem ko so cilji ekipe v tej dobi težje dosegljivi in za igralce včasih nerazumljivi. Mlad igralec svojo motivacijo vzdržuje in dviguje s tem, da se skozi proces treninga in učenja korak za korakom bliža ciljem, ki si jih je zastavil. Cilji igralca naj bodo vezani predvsem na izboljšanje tehnike, koordinacije, dvigovanja samozavesti, delovnih navad, spoštovanja, obnašanja in predanosti treningu ter igri, ne pa na osvojitev lovorik, posameznih zmag, itd. Ko opazimo, da je igralec izboljšal nek element, torej je dosegel nek cilj, ga je potrebno pohvaliti in dati za vzgled. Njegovo zadovoljstvo po dosegu cilja je seveda povezano s trudom, ki ga je vložil. Zelo pomembno je, da imajo vsi mladi športniki možnost, da se za svoje cilje potrudijo. In prav poudarjanje truda v športu je eden najpomembnejših elementov k zagotovitvi pozitivnih izkušenj v športnem življenju mladih. Odrasli se poskušajmo odvaditi že ustaljenih vprašanj, ki jih zastavljamo otrokom po tekmi: Ali ste zmagali? in Koliko golov si dosegel? Veliko bolje je, če mladega igralca po tekmi vprašamo: Ali si na tekmi dal vse od sebe? Si se trudil po najboljših močeh? Ali si igral boljše od prejšnje tekme? Na taka vprašanja bodo igralci lažje in pogosteje odgovorili pozitivno, ne glede na to, kakšen je bil rezultat. Ves smisel tega sestavka o doseganju zmag v športu mladih je spoznati, da ima trud za doseganje zmage veliko večji pomen in da je to bolj human način razmišljanja ter hkrati bolj sprejemljiv in zabaven. Dati vse od sebe in stremeti k zmagi sta elementa, ki bi jih moral in jih lahko spodbuja vsak trener, starš in igralec.
Hlastanje za zmago
Če zastavimo vprašanje pomembnosti zmagovanja, bo odgovor odvisen od vprašanega. Mladi športniki bodo v veliki meri odgovorili, da jim zmaga ne pomeni največ. Raziskave kažejo, da zmaga ni med petimi najpomembnejšimi vzroki sodelovanja mladih v športu. Še več, mladi bi v športu najraje spremenili nekontrolirano hlastanje za zmagami. Seveda se želja po zmagi dviguje s starostjo mladega športnika. Mlajši športniki gledajo predvsem na pravičnost tekmovanja, medtem ko starejši vrstniki kažejo večjo željo po zmagovanju. Pa vendar bi tudi oni raje tekmovali v moštvu poražencev, kot pa sedeli na klopi zmagovalcev. Če se vrnemo na prvotno vprašanje pomembnosti zmagovanja in bi to vprašanje zastavili trenerjem in staršem, potem bi velika večina odgovorila, da je za uspeh otroka v športu zmaga zelo pomembna. Tako je otrok že v mladih letih zaradi zunanjih faktorjev obremenjen s stavkom, da zmagovati v športu ni vse, je pa edina pomembna stvar (Vince Lombardi). Trenerji in starši so veliko bolj obremenjeni z zmago kot otroci sami. Pogovor je vseskozi usmerjen k temu, v kako močni ligi igrajo, koliko turnirjev so osvojili, kdo je bil najboljši strelec, koga morajo premagati, da bo ekipa njihovega otroka prva, koga vse so do sedaj že premagali, kako dobri ali slabi so, itd. Zelo redko pa je iz njihovih ust slišati besede o tem, kako celotna ekipa napreduje, kakšen odnos ima ekipa do igre, kako se otroci v ekipi med seboj razumejo in spoštujejo, kakšno je njihovo obnašanje na ligaških tekmah in turnirjih. Trenerji, starši in gledalci, ki gledajo na pomembnost zmagovanja v športu mladih na ta način, so zgrešili smisel športne igre. Mlade športnike obravnavajo kot odrasle ekipe, kjer je zmaga seveda v prvem planu. To pripelje do napačnega razumevanja zmage in poraza, katere enačijo z uspehom in neuspehom ter celo s tem ali so otroci dobri ali slabi športniki. Košarkarske tekme otrok do 10 let so zelo lep primer zgornjega razmišljanja. V tej starosti lahko ekipe iz tekme v tekmo kažejo povsem različne obraze. Vemo, da so otroci v teh letih nestabilni, tempo igre je nekontroliran, koncentracija otrok je kratkotrajna, zato je jasno, da od njih ne moremo zahtevati igre, ki si jo predstavljamo skozi prizmo igre odraslih košarkarjev.
Zgoraj opisani nespametni pogled na zmagovanje otrok lahko zelo hitro spremenimo takrat, ko prisluhnemo željam in hotenju otrok, ko spoznamo lastnosti otroških starostnih obdobij in seveda z izkušnjami pri treniranju mladih športnikov. Pri tem lahko še enkrat uporabimo malce spremenjen stavek trenerja Lombardija, da zmaga v športu ni vse, stremeti k njej pač je. Stremeti k zmagi je smisel športa. Vsak, ki se trudi za zmago ima možnost, da to tudi doseže.
Vloženo delo, trud in tekmovalnost
Delno lahko to storimo že samo s tem, ko opazujemo igralce. Kmalu ugotovimo, kdo treniranje in tekmovanje jemlje resno in kdo ne. Kmalu nam je tudi jasno, kdo ima resnično rad šport in kdo je v športu samo zato, da je. Postati najboljši v mejah svojih sposobnosti pomeni ogromno treninga, odrekanja, volje, motivacije, učenja, prilagajanja in tudi sreče. Vsaka športna igra ima nek tekmovalni naboj (čustveno doživljanje igre) in tempo. Tekmovalnost je zelo pomemben moment v športu, ki se mora gibati v okvirih pozitivnih pravil športa. Večkrat se zgodi, da kakšna tekma nima potrebne tekmovalnosti. Gledalci, trenerji in tudi sami igralci to hitro opazijo. V takem primeru smo poraženci vsi, ne glede na rezultat. Počutimo se prazne, ker v tekmi ni bilo ustreznih tekmovalnih čustev. Razlogi za tako tekmovalno predstavo so različni: čustva igralcev se hitro menjajo, trenerji so napeti in obremenjujejo igralce s strategijo, sodniki delajo nerazumljive odločitve, gledalci izgubijo zanimanje in odhajajo s prizorišča ali pa ne sledijo dogodkom na igrišču. Tekmovanje izgubi svoj pomen in zabavo takrat, ko je igralcem vseeno in se trudijo le toliko, kot je potrebno, da se tekma konča. Takrat šport ni več zabavna stvar. Tudi igralci v takih tekmah nimajo želje po zmagi, ker čutijo, da je taka zmaga nepomembna oz. nesmiselna. Naloga odraslih v športu mladih je, da zmago na tekmi enačijo z vloženim trudom. Na vsaki tekmi je potrebno dati vse od sebe in se za ugoden rezultat močno potruditi. Seveda morajo zato obstajati določeni pogoji. Mladim je potrebno zagotoviti nastopanje na enakovrednih tekmovanjih, kjer rezultat ni vnaprej znan. Igralcem je potrebno pomagati, da dosežejo individualne cilje. Igralce moramo naučiti, da je merilo njihovega uspeha učenje in doseganje ciljev, ki so si jih zastavili (cilji morajo biti realno dosegljivi). Z igralci je potrebno deliti veselje in jih ob vsakem doseženem cilju pohvaliti. Mladi igralci si želijo, da so tekmovanja v katerih nastopajo poštena in enakovredna. če bodo ti pogoji izpolnjeni, potem se bodo na tekmi maksimalno potrudili. V nasprotnem primeru bodo večino časa izgubljali s pritožbami na nepoštenost, sodniške odločitve in kvaliteto nasprotne ekipe.
Smisel športa mladih
Z našo pomočjo (trener, starši) naj si igralci ustvarijo točno opredeljene in predvsem dosegljive cilje, do katerih bodo prišli z učenjem in vloženim trudom. V doseganju pa naj seveda aktivno sodelujejo. Pri tem je važno to, da so pri mladih precej bolj pomembni individualni cilji, medtem ko so cilji ekipe v tej dobi težje dosegljivi in za igralce včasih nerazumljivi. Mlad igralec svojo motivacijo vzdržuje in dviguje s tem, da se skozi proces treninga in učenja korak za korakom bliža ciljem, ki si jih je zastavil. Cilji igralca naj bodo vezani predvsem na izboljšanje tehnike, koordinacije, dvigovanja samozavesti, delovnih navad, spoštovanja, obnašanja in predanosti treningu ter igri, ne pa na osvojitev lovorik, posameznih zmag, itd. Ko opazimo, da je igralec izboljšal nek element, torej je dosegel nek cilj, ga je potrebno pohvaliti in dati za vzgled. Njegovo zadovoljstvo po dosegu cilja je seveda povezano s trudom, ki ga je vložil. Zelo pomembno je, da imajo vsi mladi športniki možnost, da se za svoje cilje potrudijo. In prav poudarjanje truda v športu je eden najpomembnejših elementov k zagotovitvi pozitivnih izkušenj v športnem življenju mladih. Odrasli se poskušajmo odvaditi že ustaljenih vprašanj, ki jih zastavljamo otrokom po tekmi: Ali ste zmagali? in Koliko golov si dosegel? Veliko bolje je, če mladega igralca po tekmi vprašamo: Ali si na tekmi dal vse od sebe? Si se trudil po najboljših močeh? Ali si igral boljše od prejšnje tekme? Na taka vprašanja bodo igralci lažje in pogosteje odgovorili pozitivno, ne glede na to, kakšen je bil rezultat. Ves smisel tega sestavka o doseganju zmag v športu mladih je spoznati, da ima trud za doseganje zmage veliko večji pomen in da je to bolj human način razmišljanja ter hkrati bolj sprejemljiv in zabaven. Dati vse od sebe in stremeti k zmagi sta elementa, ki bi jih moral in jih lahko spodbuja vsak trener, starš in igralec.
